Vokabular se ipak može kvantitativno odrediti, iako se pri tome može pojaviti nekoliko problema.
1. Pitanje šta znači znati neku reč. Reči imaju fonološka i morfosintaksička svojstva, denotativno i konotativno značenje, ulaze u sistem kontrasta prema drugim rečima, imaju različita pragmatička obeležja, pripadaju različitim sociolingvističkim slojevima. Kako proceniti stepen poznavanja svake od ovih dimenzija?
2. Kako računati izvedene reči. Ako znam šta znači čovek, da li znam i čovečji, čovečan, nečovečan, čovečnost, čovečanstvo, čovekoljublje, čovekoljubac, očovečiti, nečovečji, nečovečan, nečovečnost, nečovek? Ovo bi se moglo rešiti poznavanjem produktivnosti morfoloških pravila znanjem za svaku reč da li je njeno značenje izvedeno po pravilu ili je pomereno, ali da li to znamo za ceo rečnik?
3. Koja reč je koliko važna. Ako ne znam šta su vrata, imaću dosta problema. Ako ne znam šta su dveri, to i nije tako važno. Ovo sigurno najviše veze ima sa frekvencijom, ali da li samo sa frekvencijom i u kom tipu diskursa?
4. Šta je rečnik nekog jezika?
3. Kako proceniti obim vokabulara. Po kom principu izdvojiti reprezentativne reči, deleći ukupan rečnik jezika samo na klase po frekvenciji ili primenjivati i neki drugi princip podele?
Ali i pored svih tih problema, moguće je vršiti kvantitativne procene veličine vokabulara. Ako je korektno izabran reprezentativan korpus reči, za svaku od njih ja mogu reći da znam šta znači, što se zatim može proveriti, da mi je poznata ali da nisam siguran šta znači, što se takođe može proveriti, da mi je poznata ali da ne znam šta znači, da mi nije poznata ali naslućujem šta znači, što se takođe može proveriti, da mi nije poznata i nemam predstavu šta znači. Ako uz to imamo neku razvijenu kvantitavnu meru za svaku od tih reči, dobićemo za svakog govornika rezultate koji su na neki način uporedivi.
Pritom se sve ovo tiče pasivnog vokabulara. Aktivni vokabular nisam siguran da li se može drugačije meriti sem posmatranjem.